Od utrujenosti do izgorelosti v zdravstvu: Kaj nas v resnici “zlomi”?

Zjutraj zazvoni budilka in že ob misli na čakalnico se v prsih pojavi tisti znan, težek občutek.

Prideš v ambulanto. Telefon nenehno zvoni, pacienti nervozno čakajo, računalniški sistem je počasen, gora administracije pa iz ure v uro raste.

Daješ vse od sebe, delaš brez pravega premora, na koncu izmene pa greš domov z občutkom, da nisi naredil dovolj. Da se nisi mogel nikomur zares posvetiti na način, za katerega si bil šolan.

Ko se takšni dnevi vlečejo tedne in mesece, telo in um povesta, da imata dovolj.

Diagnoza, ki si jo zdravstveni delavci pogosto postavijo sami ali pa jim jo prilepijo drugi, je znana: izgorelost.

In kaj se zgodi takrat?

S vseh strani začnejo deževati dobronamerni nasveti:

“Po službi se moraš nujno odklopiti.”
“Dobro bi bilo, da prebereš kakšen priročnik o obvladovanju stresa.”
“Moraš najti čas zase, iti v hribe, morda poskusiti z jogo in meditacijo.”

Vse to zveni super in v teoriji drži.

Ampak bodimo povsem iskreni: ko se v ponedeljek zjutraj vrneš v isti kaos in te do malice preplavi nov val obveznosti, tista ura nedeljske joge ne pomaga čisto nič.

Problem namreč ni:

  • v tem, da se zdravstveni delavci ne bi znali sproščati,
  • v tem, da niso dovolj odporni na stres,
  • v njihovi osebni “šibkosti”.

Kaj je torej tisto, kar nas v zdravstvu v resnici potiska čez rob?

Mnogi bi hitro s prstom pokazali na sam tempo dela. Preveč pacientov in premalo časa. To je zagotovo ogromen del težave.

Vendar pa obstaja še nekaj drugega.

Nekaj, kar tiho uničuje energijo in voljo do dela, pa tega na prvi pogled sploh ne opazimo, dokler se sistem ne začne rušiti pred našimi očmi.

V zdravstvu bo dela vedno veliko. Čakalnice ne bodo nikoli povsem prazne in telefoni ne bodo prenehali zvoniti. To je pač narava našega poklica, ki smo si ga izbrali.

A če želimo ohraniti svoje poslanstvo – zagotavljati osebni pristop in celostno obravnavo pacientov, ki jim zagotovljamo strokovno, prijazno in individualno obravnavo, je potrebno nujno nekaj ukreniti.

Dejstvo je, da zaposleni ne more biti topel, empatičen in strokovno zbran, če je sam na robu z močmi.

Ko smo v Medicini Mataln iskali prave rešitve, kako našo ekipo dolgoročno zaščititi pred tistim uničujočim, kroničnim stresom, smo prišli do ključnega spoznanja.

Ugotovili smo, da sodu dna ne izbije nujno sama količina dela ali število pacientov.

Tisto, kar nas v resnici izčrpava in nam jemlje sapo, je nekaj povsem drugega. Glavni krivec je tihi sovražnik vsake ambulante – slaba organizacija.

Pomislite, kako poteka povprečen dan, ko stvari niso jasno dorečene.

Če delovni procesi niso organizirani na način, da jih posameznik sploh zmore izpeljati brez nadčloveških naporov, se v ambulanto hitro prikrade zmeda.

Ne ve se točno, kdo v danem trenutku prevzema katero nalogo, kdo rešuje administrativne zaplete in kdo “gasi požare”. Vse se rešuje sproti in v naglici.

Ta nenehna zmeda pa deluje kot podrta vrsta domin. Najprej pripelje do kratkih stikov in slabe komunikacije znotraj ekipe. Ljudje postanejo odrezavi, nestrpni. Zdravstvena oskrba je timsko delo, in ko komunikacija odpove, se izjemno hitro načnejo tudi medsebojni odnosi.

In prav to – skrhani odnosi na delovnem mestu, tisti grenak občutek, da v vsakodnevnem kaosu ne moreš računati na trden sistem ali podporo sodelavca – je tisti največji, skriti generator stresa. Veliko hujši in bolj izčrpavajoč od polne čakalnice.

Zato smo ugotovili, da rešitev ni v tem, da od zaposlenih pričakujemo večjo odpornost na stres.

Rešitev je v tem, da spremenimo način, kako delo poteka.

Kako točno slaba organizacija rodi stres in kako s pravim pristopom v ambulanto vrnemo mir, zadovoljstvo ter učinkovitost, v kratkem videu pojasnjuje Mitja Mataln:

Ko delo organiziramo tako, da so procesi jasni in obvladljivi, se slika v ambulanti popolnoma obrne. Ne gre za to, da bi čudežno izbrisali vse obveznosti – gre za to, da delamo pametneje.

Če vsak član ekipe natančno ve, kakšna je njegova vloga, in se lahko zanese na trden sistem, tista nenehna nuja po »gašenju požarov« preprosto izgine.

Kaj to pomeni v praksi?

  1. Zaposleni svoje delo dejansko zmorejo opraviti brez tistega nenehnega cmoka v grlu in občutka, da ves čas lovijo lasten rep.
  2. Posledično komunikacija znova postane sproščena in sodelovalna.
  3. Namesto napetosti, odrezavosti in iskanja krivcev ob vsaki napaki, sodelavci spet postanejo prava ekipa, ki si med seboj varuje hrbet in si zna priskočiti na pomoč.

Rezultat je naraven dvig učinkovitosti ambulante

Res je, učinkovitost se lahko poveča, ne da bi pri tem kogarkoli priganjali k hitrejšemu tempu.

In kar je pri tovrstnem načinu delovanja daleč najpomembnejše – ljudje znova začutijo tisto pravo zadovoljstvo ob opravljenem delu.

Stres se bistveno zmanjša, v ekipo se vrne mir, in tista iskrena želja po pomoči sočloveku, zaradi katere smo sploh izbrali delo v zdravstvu, spet dobi svoj prostor.

Ravno zato v Medicini Mataln zagovarjamo takšno okolje, kjer sta v ospredju zaupanje in spoštljiv odnos, hkrati pa sistem temelji na zavedanju, da se dobro počutje začne z jasno in pošteno organizacijo dela.